Kemija v umetnosti: Kako uporabljamo kemikalije v restavratorstvu?

V spletnem klepetu na francosko govoreči Xperimaniji so se učenci štirih evropskih šol 5. februarja 2009 seznanili z zanimivo temo, kako uporabljamo kemikalije v restavratorstvu. V klepetu je kot strokovnjakinja sodelovala tudi ga. Myriam Serck-Dewaide, generalna direktorica Belgijskega kraljevega inštituta za kulturno dediščino, ki je učencem pojasnila, kako nam kemija pomaga ohranjati svetovno umetniško in kulturno dediščino.

Učenci iz Belgije, Slovenije in Romunije so za gostujočo strokovnjakinjo pripravili številna zanimiva vprašanja, na katera ni bilo lahko odgovoriti. Pogovor je začel belgijski Institut Saint-Sépulcre iz Liègea. Ga. Myriam Serck-Dewaide je učencem za začetek pojasnila, da petrokemikalije, kot so na primer topila, veliko uporabljamo v restavratorstvu za čiščenje umazanih predelov in odstranjevanje poškodovanega laka na slikah in večbarvnih skulpturah.

Nek belgijski učenec je želel izvedeti, od kdaj v restavratorstvu uporabljajo petrokemikalije. Ga Myriam Serck-Dewaide mu je pojasnila, da so jih začeli uporabljati v zgodnjih šestdesetih letih in sicer sintetične izdelke, ki so se uporabljali za čiščenje, lepljenje in zatesnjevanje.

Učenci iz Technical College Dimitrie Ghika iz romunskega Comenestija so ji zastavili vprašanje, kako se določijo fizične in kemične lastnosti materialov, iz katerih so umetniška dela. Strokovnjakinja jim je opisala postopek:

“Prvi korak pri preučevanju materialov, iz katerih so umetniška dela, predstavlja pregled pod mikroskopom. Če je potrebno, odvzamemo tudi mikroskopski vzorec, ki ga pritrdimo na ploščico iz pleksistekla ter ga pregledamo pod skenerskim tunelskim mikroskopom. Na podlagi tega lahko določimo pigmente, iz katerih so sestavljene barve na starih slikah.“

Myriam Serck-Dewaide je dejala tudi, da umetniška dela lahko prenesejo veliko restavratorskih posegov, ne da bi pri tem izgubila svojo izvirnost:

Umetniška dela restavrirajo in ohranjajo že od antike dalje. Pravilni postopki dela ne poškodujejo. Kljub temu pa so amaterji nekatera dela uspeli uničiti.”

Zato je zelo pomembno, da vsako zmes predhodno skrbno preizkusimo.

Učence iz slovenske Gimnazije Poljanev Ljubljani je zanimala trajnost umetniških del, na katerih so uporabili polimere ter vpliv toplote, ultravijoličnih žarkov in vlage na njihovo obstojnost. “Običajno morajo biti uporabljene smole, obstojne vsaj sto let,” je pojasnila strokovnjakinja.

”Obstojnost smol določamo v skladu z laboratorijskimi pravili in na podlagi preizkusov staranja. Kljub temu nekateri izdelki ne morejo kljubovati zobu časa in jih je potrebno odstraniti. Vročina, ultravijolični žarki in vlaga poškodujejo tako izvorne materiale kot kemikalije, ki so jih uporablili na umetniškemu delu. Zato je pomembno, da umetniška dela hranimo v stabilnem in nadzorovanem okolju.”

Učenci iz Colegiul Technique "Dorin Pavel" iz romunske Alba Iulie so zaprosili za več podrobnih informacij, kot na primer ali lahko ikone, naslikane na les, očistimo z amoniakom. Myriam Serck-Dewaide jim je pojasnila, da lahko za čiščenje laka eno ali dve kaplji amoniaka zmešamo z vodo, da pa čistega amoniaka ne smemo uporabiti neposredno na sliki.

Učence iz Institut St Sépulchre iz Liega je zanimalo ali lahko pri restavriranju petrokemikalije zamenjamo z naravnimi materiali. Strokovnjakinja jih je opozorila, da se za izdelavo zmesi, ki je najbolj primerna za neko delo, pogosto skupaj uporabljajo naravni in umetni materiali.

Po enournem klepetu so se učenci veliko naučili o tem, kako sta med seboj povezani na videz zelo oddaljeni področji kot sta umetnost in kemija ter kaj je potrebno – oziroma česa ne smemo- storiti, če želimo ohraniti umetniška dela za prihodnje generacije.

Gimnazija Poljane, Slovenija učiteljica: Breda Policar	Strokovnjakinja, ki je sodelovala pri pogovoru Myriam Serck-Dewaide odgovarja na vprašanja z Ann Whent, Appe in Pierrom de Kettenisom, Cefic/ Appe.	Strokovnakinja Myriam Serck-Dewaide in Pierre de Kettenis, Cefic/ Appe. Ann Whent, Appe, pomaga pri tipkanju.